Kapa
Kapa, o kateri govori ta pripoved ni navadna kapa. Pravzaprav Kapa
kot kapa, torej nekaj nadpredmetnega, nadobjektnega, čutnega, in otipljivega
pravzaprav sploh ne more biti niti predmet, niti objekt saj naša Kapa vendar
premore dušo in srce, svojemu lastniku in prijatelju pa nudi skoraj človeško
toplino. Je kapa za vse primere in vse okoliščine. Je kapa, ki tistemu,
kateremu pripada, nudi vse in še več, kot sploh lahko nudi katerokoli pokrivalo
tega sveta.
Naša modra Kapa se dobro počuti prav povsod, še
najbolj pa so všeč sipinaste plaže Rdečega morja. Prav posebej je zaljubljena v
datljeve palme in čisto vseeno ji je, ali so datlji, ki jih nosi drevo rdeče..

...rumene...

...ali pač katerekoli druge barve že.
Prav posebej udobno pa se Kapa počuti na plaži.
Čeprav je ustvarjena, da človeku pomaga in ščiti, pa je prav zadovoljna tudi v
globoki, ravno za ta namen postavljeni senci na neskončnih vrelih sipinah
puščavskega peska...

Kot rečeno, se Kapa v tem okolju počuti naravnost –
božansko!
Zahvaljujoč dobremu počutju, se kapa pusti gladiti,
obračati, s posebnim zadovoljstvom kaže tako svojo zunanjo podobo, kot tudi
skrite čare notranje strani svojega blaga.
Če želimo Kapo osrečiti, jo oblikujmo! To lahko
počnemo na več načinov. Spodnji je le eden izmed njih, Kapa pa bo zanesljivo
vesela tudi vsakega drugačnega preoblikovanja, le pregrobi ne bodimo z njo.
Torej, kapo najprej skrbno poležemo na za to pripravljen ležalnik. Pogladimo ji
rob in že prede od zadovoljstva...

Obrnemo jo narobe, da nam kaže brezmadežno notranjo
stran in enkrat ali dvakrat obrnemo, da dobi obliko podobno ovratnemu
metuljčku...

En del potegnemo čez drugega, že se vidi prelep bel
napis, ki nam pove, da nas kapa ščiti tudi pred soncem...

Našo prijateljico še malo pogladimo in že je
pripravljena na prvo potovanje visoko na naši glavi...

Če je človek, njen prijatelj, res pravi možak, kapa
služi kot resnično lep okras..

To pa nikakor ni edina oblika, ki jo lahko nudi
kapa svojim prijateljem. Z malo spretnosti si lahko pripravimo tudi prijetno
senčno pokrivalo za puščavska potepanja v stilu pravih Beduinov...

Kapi je posebej prijetno in se veselo hahlja, če se
za moškim, ki jo nosi, ogledujejo ženske, veselo pa se muza tudi ob kakšnem
moškem pogledu. Žigolo Kapa je okras, ki bi ga moral imeti vsaki pravi moški...

Nekateri moški (a to je k sreči le manjšina)
prisegajo na Bandidos stil. Kakorkoli že, nošena na ta način Kapa svojemu
prijatelju vliva samozavest in pogum... Za tiste, ki jo še ne poznate, Bandidos
Kapa izgleda takole...

Pravo nasprotje Bandidos Kape je Kmečka Kapa.
Najstarejši zapiski on njej datirajo iz 7. stoletja našega štetja, zgodovinarji
pa predvidevajo, da so jo, predvsem v zakotnih dolinah zgornje Gorenjske nosili
že dve ali tri stoletja prej. Cof na Kapi in njena globoka potegnjenost čez
ušesa in čelo tradicionalno simbolizirajo Ejga Grvn subkulturo slovenske
populacije..

Kapa prijazno služi svojemu namenu vsakomur, ki si
jo je izbral za prijateljico – ali pa je izbrala ona njega. Ne bi pa bili
pošteni, če ne bi omenili tudi njene poslovne vloge, pomembne zlasti pri
finančno – bančnih transakcijah. Bančna Kapa vam bo zanesljivo v veliko pomoč
pri dvigu večjih vsot gotovine na prenekaterih bančnih okencih. Če imaš Bančno
Kapo oblečeno kot je treba, je dovolj le da tiho dahneš »daj denar« in
blagajničarka ti bo nasmejana zanesljivo ustregla...

S Kapo sva postala res prava prijatelja in
spremljala me je vsepovsod, še posebej nepogrešljiva je bila pri deskanju.
Prejšnji torek sem v njenem spremstvu v bližini Napoleonovega grebena poskusil
narediti hiter obrat z vetrom, ki je zaradi-ne-vem-že-česa šel po zlu in se
izneveril v divjaški katapult. Prvič do tedaj mi je Kapo snelo z glave. Nisem
je našel, pa čeprav sem skrbno pregledal vso vodo daleč naokrog. Bil sem
žalosten, tako zelo, da sem šele po štartu iz vode, ko sem se poskušal
zatakniti za trapez, ugotovil, da mi je pri padcu odtrgalo cel njegov sprednji
del s kovinsko kljuko vred. Za žalost za izginulo Kapo ni bilo več časa, pri
petih boforih sem na roke odpeljal tri ali štiri peklensko dolge kilometre do
obale...
Resnega žalovanja za Kapo pravzaprav nikoli nisem
imel. Se pa spominjam nanjo vsak dan, ko mi pogled ob peščenih sipinah preko
turkizno modre vode in tam naprej, kjer taborijo Beduini uide do kraja, kjer je
izginila. Tam daleč, kjer se ustavljajo glassbottomboat ladje z opečenimi
debelimi turisti nekje v globinah počiva ona, naša predraga Kapa. Družbo ji
delajo ribice vseh barv, prečudovite korale in morske zvezde in hobotnice in
pepita ribe in vsa druga prekrasna bitja Rdečega morja.
Kapi včasih za njeno zadnje počivališče pravzaprav
kar malo zavidam. Takšnega mnenja so tudi moje dobre prijateljice, ki me
spremljajo vsepovsod, me ščitijo pred vrelim peskom in trnjem na poti in se ne
pustijo ugnati niti najostrejšim skalam. Moje prijazne sopotnice, prekrasne,
mehke, udobne in od prehojene življenjske poti že nekoliko zaznamovane, a še
vedno čvrste in zanesljive Japonke...
